V majhnem slovenskem mestu se piše velika športna zgodba

Zalet za več

avtorica: Mateja Špiranec, objavljeno 27. 10. 2026 na portalu Svet24.si

---

Dvakrat državni prvaki v dveh starostnih kategorijah. Košarkarji iz Radovljice pa najprej omenijo polne tribune, sošolce in prijateljstva.

Fantje iz košarkarske ekipe OŠ Antona Tomaža Linharta Radovljica: Luka Marić, Jošt Podlipnik in Rok Pezdič Bertoncelj

Pred dnevi ste v okviru projekta Zalet za več, ki ga pripravljamo v sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije, spoznali mladega rokometaša Tonija Gorjupa. Tokrat vam predstavljamo drugo od petih zgodb in vas popeljemo v Radovljico, k fantom, ki so osvojili kar dva naslova šolskih državnih prvakov.

Takšnega dosežka v šolski košarki ne vidimo pogosto. Fantje iz ekipe OŠ Antona Tomaža Linharta Radovljica so bili najprej državni prvaki med mlajšimi dečki, nato pa so naslov osvojili še med starejšimi. »Da si dvakrat v dveh kategorijah državni prvak, ni nekaj vsakdanjega,« pravi njihova mentorica, športna pedagoginja Sabina Felc. »So pa to fantje, ki jih je res užitek gledati, pa tudi značajsko so zelo prijetni in večinoma delovni.«

Ljubezen do košarke so prinesli od doma

Na pogovor smo povabili tri fante iz zmagovalne ekipe. Najprej nas je zanimalo, od kod navdušenje nad košarko. Štirinajstletni Rok Pezdič Bertoncelj in leto dni starejši Luka Marić sta povedala, da ju je h košarki pripeljal oče. Njunega prav tako petnajstletnega soigralca Jošta Podlipnika pa je navdušil starejši brat, ki je s košarko začel pred njim.

Nobeden od njih pa žoge ni prvič prijel v šolski telovadnici. Vsi trenirajo že od rosnih let. Začeli so v Košarkarskem klubu Radovljica, kjer so se tehnike in igre naučili pri klubskih trenerjih. Klubski trener Luka Mavrič jih je spremljal tudi na šolskih tekmovanjih in mentorici pomagal pri vodenju tekem. Jošt in Rok še danes igrata za radovljiški klub, Luka pa zdaj igra za Triglav. Vsi trije v en glas povedo, da jim klub daje potrebno košarkarsko znanje in omogoča športni razvoj. Šola in šolska tekmovanja pa jim dajo nekaj, česar jim klub ne more: priložnost, da zaigrajo pred svojimi sošolci.

Pred sošolci se potrudijo še bolj

Na klubskih tekmah s tribun navijajo predvsem starši in prijatelji. Na šolskih je drugače. »Gledajo nas sošolci, zato se še bolj potrudimo. Hočemo pokazati, kaj znamo,« so si enotni fantje. Ko jih vprašam, katera tekma jim je ostala najbolj v spominu, ne razmišljajo dolgo: obe finalni tekmi, ki so ju dobili. Še posebej prva, ki so jo igrali doma v Radovljici, pred polnimi tribunami. Navijači so jim velika spodbuda, največji pa so še vedno doma: starši, pri enem od fantov tudi dedek.

Pot do takšnega finala je dolga. Šolska športna tekmovanja potekajo stopenjsko, od šolske prek občinske oziroma medobčinske in področne ravni vse do državnega finala, in na vsaki stopnji mora ekipa znova dokazati, da sodi naprej.

Sabina Felc v tem vidi posebno vrednost za manjše kraje. »Če prihajaš iz manjšega kraja, v klubski konkurenci nimaš veliko možnosti, da premagaš večje klube. Na šolskih tekmovanjih pa dobijo priložnost, da se dokažejo, tudi manjši kraji,« pojasni. Dodaja, da imajo tekmovanja še eno vlogo: tudi učitelji tako vidijo, da ti učenci popoldne ne postopajo, ampak trdo delajo.

Treningi zvečer, učenje sproti

Za njimi je naporen urnik. Trenirajo štiri- do petkrat na teden, posamezen trening traja približno uro in pol, ob tem imajo telesno pripravo, ob koncih tedna pa še tekme, včasih po dve na teden. Kdor igra tudi s starejšimi, ima tekem še več. Kljub temu pravijo, da jim časa ne zmanjkuje. Ker imajo treninge v večernih terminih, jim po pouku ostane dovolj časa za učenje in tudi za prosti čas. V osnovni šoli posebnih ugodnosti niso imeli. Eden od njih je imel status športnika eno leto, a pravi, da bi vse obveznosti zmogel tudi brez njega.

Mentorica Felc jih pozna iz obeh okolij, iz razreda in s parketa. »Na treningih in tekmovanjih se pokažejo čisto drugače,« opaža. »Ko delajo nekaj, kar jim je najljubše, so bolj pri stvari in to počnejo z več veselja kot pri kakšnem drugem predmetu, ki jih toliko ne veseli.«

Poraz kot napotek za naprej

Tako kot na vsaki poti do uspeha tudi na njihovi poti do naslova šolskih državnih prvakov ni šlo brez spodrsljajev. Na začetku tekmovanja so izgubili tekmo, a se z njo niso dolgo ukvarjali. »Zgubili smo, ampak smo se morali osredotočiti na naslednjo tekmo,« pravijo. Po porazu se njihova samozavest ne zlomi: »Več se naučiš iz poraza. Vidiš, kaj si naredil narobe, pa to potem popraviš.«

Samozavest in organiziranost

Ko jih vprašam, kaj jih je šport naučil, Rok odgovori brez oklevanja: »Zagotovo to, da nikoli ne smem odnehati. In šport ti da samozavest.« Jošt in Luka dodata še organizacijo, saj morata šolo in treninge usklajevati vsak dan. Tudi njim, ki košarko obožujejo, se kdaj ne da na trening. A takrat preprosto gredo, ker vedo, da je tako prav, s treninga pa vedno pridejo boljše volje. Ob slabših dneh jim stojijo ob strani starši, veliko spodbude pa si dajejo tudi med seboj.

In kaj jim pomeni ekipa? Odgovor pride brez premisleka: prijateljstva. Najboljše prijatelje imajo prav med soigralci, v šoli in v klubu. Tudi kakšen spor se zgodi, a se že na naslednjem treningu pobotajo.

Vzornik Dončić, cilj dober klub

Vzornik vseh treh mladih košarkarjev je Luka Dončić, ki ga občudujejo predvsem zaradi njegovih izjemnih dosežkov. Osebno ga ne poznajo, a jim je tudi kot človek zelo simpatičen. Pri navijanju za klube so mnenja deljena: navijajo za Olimpijo, Partizan in Crveno zvezdo.

Glede prihodnosti so jasni: radi bi postali čim boljši, nekoč igrali v dobrem klubu, morda tudi v tujini, in se košarki posvetili profesionalno. Na reprezentanco še ne mislijo veliko. »Če bomo dovolj dobri,« skromno dodajo. Luka pot do napredka opiše preprosto: »Dobro treniraš in poslušaš trenerja.« Rok doda še cilj, ki presega igrišče: tudi ko bo starejši, želi živeti zdravo in ostati dober v športu, četudi to ne bi bila košarka.

Mentorica, ki pozna obe strani

Sabina Felc ve, o čem govori. Sama je trinajst let igrala košarko za košarkarski klub Ježica, igrala pa je tudi za državno reprezentanco. Njena naloga pri šolski ekipi je, da fante poveže, spodbudi in motivira, čeprav pri večini motivacija ni potrebna. Kot pojasni, se fantje igre naučijo v klubu, šolski športni pedagogi pa jih nato vodijo na tekmovanjih. Šport otrokom po njenih besedah da zadovoljstvo, samozavest in srečo. Ne skriva pa, da prinaša tudi težke trenutke. »V reprezentanco ne prideš ti, ampak tvoj prijatelj. V ekipnih športih ni objektivnega merila, kot je štoparica ali meter. En trener te vzame, drug ne,« pove. A tudi to je del športne šole za življenje.

Staršem športna pedagoginja svetuje, naj otrokom predstavijo čim več športov, jim omogočijo, da jih poskusijo, ali pa jih vsaj peljejo pogledat tekmo. »Imamo srečo, da smo Slovenci tako uspešen športni narod. Otroci te uspehe gledajo in tudi prek tega začnejo,« poudari.

Zanimal nas je tudi nasvet naših treh sogovornikov vrstnikom. Kako za šport navdušiti nekoga, ki pravi, da ta ni zanj? Zanimivo, tudi oni so podobnega mnenja kot njihova mentorica: »Naj poskusi čim več različnih športov, pa bo zagotovo enega našel. Mogoče mu bo šlo, mogoče pa ne. A poskusiti se splača.« Šport namreč da veliko več kot pokale in medalje.

Njihova pokala bosta ostala v šolski vitrini. Prijateljstva, samozavest in volja, da po porazu vstaneš, pa gredo s fanti naprej v življenje.

Zadnja beseda za častno nagrado bo vaša

V projektu Zalet za več v sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije skozi osebne zgodbe predstavljamo mlade športnike in šolske ekipe iz različnih slovenskih osnovnih šol, ki so dosegli vidne rezultate na šolskih športnih tekmovanjih v lanskem letu. Vendar nas pri tem ne zanimajo le njihovi uspehi, temveč tudi to, kakšni so, ko zapustijo tekmovalno prizorišče, saj je bilo prav to ključno vodilo športnih mentorjev, ko so za projekt izbrali prav njih.

Radovljiški košarkarji so druga od petih zgodb, ki jih predstavljamo v projektu. Ko bodo objavljene vse, boste o zmagovalcu odločali bralci. Najbolj navdihujočega posameznika ali ekipo čakajo izbrani izdelki olimpijske kolekcije Team Slovenija. Vsi sodelujoči pa bodo prejeli vstopnice za Športnika leta, kjer bodo v živo videli tiste, ki jih danes spremljajo z domačih zaslonov. Morda tudi koga, ki je nekoč tako kot oni začel v šolskem dresu.