Dan upora proti okupatorju in praznik dela

V teh dneh obeležujemo dva državna praznika: dan upora proti okupatorju in praznik dela.

Prvi je povezan z drugo svetovno vojno. 6. aprila 1941 je nemška vojska napadla Beograd, takrat glavno mesto Kraljevine Jugoslavije, katerega del je bila tudi današnja Slovenija. Že v istem mesecu, 27. aprila, so slovenski politiki in kulturni delavci ustanovili organiziran odpor proti okupatorjem, takrat imenovan Protiimperialistična fronta in kasneje preimenovan v Osvobodilno fronto, ki je povezala slovanski narod v boju proti fašizmu in nacizmu. Zato 27. aprila praznujemo dan upora proti okupatorju.

Prvi in drugi maj pa imenujemo praznik dela. Ta praznik obeležujejo skoraj po vsem svetu, saj predstavlja spomin na pogumne delavce, ki so že pred več kot 200 leti začeli boj za delavske pravice. Takrat delavci niso imeli pravic: delali so po 14 ur in več na dan, tudi otroci. Niso imeli dopusta, niso jim priznali bolniške odsotnosti, plače (tako imenovane mezde) niso zadoščale za preživetje. V prvih dneh maja 1886 so bile v Chicagu demonstracije, na katerih so delavci zahtevali boljše pogoje, predvsem 8-urni delavnik. Na teh demonstracijah je prišlo do krvavih spopadov, ko je policija hotela zatreti demonstracije. Ubitih je bilo več ljudi, pet delavcev pa je bilo obsojenih na smrt. Vsakoletne demonstracije na 1. maja v spomin na čikaške dogodke so prerasle v proslave, ki so postale oblika delavskega boja.

Ta praznik tradicionalno obeležujemo tudi s kurjenjem kresov na predvečer 1. maja, na sam praznik pa so tradicija budnice pihalnih orkestrov. Simbol delavskega boja za pravice je rdeči nagelj.